Obsedel je v starem naslonjaču s pipo na razpokanih ustih in s skodelico hladnega čaja v roki. Zrl je v izrabljene čevlje, ki so prehodile toliko polj in toliko zamolčanih stezic. Ostal je sam odet v spomine. Obstaja zato, da zjutraj pogleda v družinski album. Neprestano govori o stari deželi. Vse je bilo tam v tistem kraju…
Vsako skrb je odnesel veter…
Nihče ni zehal v neminljivo noč. Vsak je upal!
Tam so živeli v solzni kaplji, ampak z njimi v njej so rasle sanje. Večni kraj brez misli na jutri in brez stalnih pogledov v črno delto.
In ona! Žameten glas… rože poslane preko telefona njej…
Kasneje je bila zadnja, ki je potem pihnila v sonce, da bi ga ugasnila.
On pa je prerezal še slednji žarek,ki je sušil bršljan.
Krik v njen obraz! Zadnji krik…
Njihove oči so gledale preko gore v gledalca na drugi strani… Predaleč proč od dežele, ki se ruši…
In zadnja solza stare ženice je padla na tla, ko je odhajala s polja na katerega je padel tisti črni oblak. Bombe zamolčanih idej so padle prepozno.
Zadnji krik stare ženske s skrinjico rjovečih src, ki so včasih bili v njeni domišljiji…
In lakota v očesnem siju njenih vnukov, ki so s porezanimi prsti risali sonce v pesek.
Prihajajoče dekle iz teme s šopkom maka za mater… Prst neznanca ji pokaže na cerkev…
Dejstvo, da je mati odšla… Ni je več !!! Jok ob materinem epitafu…
Žalost skrita v korenino vsake bilke zelene trave.
Sredi hriba je ostal voz. Otovorjen.
Orlovo oko leži na kockasti cesti starega mesta.
Globok zvok ptice, ki se utaplja v morju, ki je pokrito z odsevom neba.
Na preoranem vrtu, obdanim z železno ograjo je pokopan nasmeh bledih trgovcev, ki so prodajali slike-kako bo življenje cvetelo tudi v melodiji uničene violine.
Prazen prostor, le rumen stol sredi videza puščave… Nezaseden…
Udarec v zid! Podstrešje izbitih opek, pa še vedno iste slike na drugi strani… zatem utrinek v glavi, kako barvito je bilo včasih…
Ko stopaš skozi most, te boleča stopala nesejo nazaj, a se ne moreš vrniti.
Njegove oči so umrle, kot srce žgočega sonca.
Morje obrazov…Strah…Prisluhi umiranja...Čudni zvoki zvečer…Trušč pod posteljo preden zaspijo…
Prejšnjo noč se je slišalo, kako so podirali drevesa z željo postaviti nove zidove, na katerih bodo ob mraku plavale sence golih teles.
In utrujene noge so zavzele mravlje… Igranje po nepremišljenih pravilih pelje v kletko, v kateri na koncu obstaneš slep za ključ…
Pobere telefon s tal, približa slušalko k ušesu…nekdo nekaj govori…A z njegovega očesa polzi solza nostalgije. Spomin na žameten glas…
Razum uničene živali… Še nebo je padlo in pohodili so ga…
Zvonar je še enkrat udaril po bakrenem zvoncu onstran griča…in zvok je obkrožil pozabljeno deželo.
In toliko čudnih obrazov je bilo spet tisto noč…Kot zombiji so strmeli v temo in tako počasni so bili njihovi premiki…
Vsi strahov so vstali, po tistem, ko so bili zbiti na tla… Spet prežijo nad njimi…
Toliko let…
Toliko let pa občutek vojne še vedno pluje na vrhu skodelice hladnega čaja.
Njegov pogled pa zre skozi okno…in bežen pogled, kako veselo je bilo na drugi strani.
Sedaj stoji za vrati prazne sobe,pozabljen.
