Ogledala padajo dol. Kot, da se več ne smem pogledati vanje. Poskušam teči naprej po razdrobljenem steklu. Boleče je. Bežim. S porezanimi prsti poskušam sestaviti nova ogledala. Hočem, da mi vrnejo podobo!
Želim si, da bi moj čas pretekel. Želim si, da bi bilo konec.
Moje poti se več ne vidi, luč pa je na drugi strani. Bežen pogled proti njej....Lahko prestopim?
Vsak zajeti zrak je težji. Dušenje.
Tisoč majhnih igel se mi zabada v srce. Kje si? Vzemi me nazaj...
Nisem hotela tega, nisem usmerjala puščic k temu dogodku!
Nisem!!! Verjemi mi, ne odhajaj...vzemi me nazaj...
Lahko za tenutek vidiš, kar vidim jaz? Bi me znal razumeti?
Sinje nebo polno puhastih oblačkov lahko vidim samo s tabo...
Prosim, ostani tu...
Prosim, vzemi me nazaj...
