Vidim smrt na obrazih
Norce, ki se smejijo temi
Se potijo na ruševinah pod soncem
Hranijo se s tem, kar je pokvarjeno
Uspevajo s tem, kar ni videno
Igračkajo se z bolečino, žalostjo, nesrečo
In drsijo v obarvane grobove
Ničevi bedaki!
Medtem, ko sem jaz ustoličen modrec
Hodim po tem, kar je osvetljeno
Gradim, sadim, kopam, se zabavam
Živim pod nebesnimi senčniki
Moje spretnosti pričarajo spomenike
In dela prinesejo dediče
To, kar moje oči vidijo – nikoli zanikano!
Dokler pred ogledalom . . .
Moški se spogleduje z vetrom
Utrujen, okostnjak nespečega bolnika
Priklanja se umskemu precenjevanju samega sebe
In ko je glava pokonci —
Ta obraz nosi enako smrt!
Ničev modrec.
(Pridigar)